Otočje na severu Norveške je že nekaj let na mojem seznamu želja in letos mi je uspelo obkljukati še ta kvadratek. Lofotski otoki so me sprva osupnili nikjer drugje kot na Instagramu. In ravno to socialno omrežje je najbrž krivo za številne nepozabne izlete, ki smo jih že imeli in tiste, ki še pridejo. Pa naj še kdo reče, da ti kanali slabo vplivajo na mlade.

Lofotski otoki so res nekaj posebnega in vsi razgledi so v živo le še lepši. Sicer najprej malo za občutek, to je dobrih 3.000 km stran od Slovenije, do tja pa se najhitreje pride s kombinacijo letala in trajekta. Otočje je sestavljeno iz šestih glavnih otokov, ki so med seboj povezani z mostovi in podvodnimi tuneli. Zaradi svojih oblik in razgledov je najbolj slaven južni del otokov, ki jih sestavljajo Moskensøya, Flakstadøya in Vestvågøy. Na glavnem delu otočja so sicer tri letališča, največ pa se jih odloči za polet do mesta Bodø, ki je na celini in od tam trajekt do začetne točke na Lofotih – Moskenes.
Po izbiri letalske kombinacije je na vrsti trajekt, ki ima za vozila precej zasoljene cene. Ravno na ta račun lahko prihranite kar nekaj evrov in avto najamete šele na otokih. Nama najboljša varianta je zagotovo Rent a car Moskenes, ki ima svojo floto starih a zanesljivih japoncev parkirano le 30 metrov od trajekta v kraju Moskenes. Naš trajekt je tja priplul ob pol 4 zjutraj, lastnik privat Rent a car “poslovalnice” pa me je že predčasno kontaktiral in ključe pustil kar v avtu. Res lepa gesta, da se lahko iz trajekta že takoj preseliš v avto in nisi prepuščen jutranjemu norveškemu mrazu (0°C).

O bivanju in apartmajih ne bom preveč filozofiral. Vsak ima svoje želje, standarde in tudi proračun. Prek različnih portalov se najde ogromno možnosti, ki nudijo bivanje. Vse od počitniških prikolic, hišk do pravih ribiških hišk, ki imajo tudi temu primerne cene. Najbolj ugodna varianta je bila privat varianta hostla s posameznimi sobami in skupno kuhinjo ter kopalnico. Imela sva to srečo, da je jesen najmanj turistično obljudena, še posebej oktober. Oktober je statistično najbolj deževen mesec in glej ga zlomka, ravno v tem času praktično ni bilo padavin.

Preden gremo k fotografijam in nepozabnih razgledom, pa razčistimo še za koliko časa se splača iti na Lofotske otoke. Če čas in denar nista ovira, bi sam rekel kar za več mesecev, drugače pa za najbolj atraktivne lokacije in kraje ne potrebujete več kot pet dni. V tem času boste brez težav prečesali te glavni tri južne otoke. Dovolj časa za pohode in raziskovanje ribiških vasic.

Ena najbolj nagrajujočih stvari na Lofotskih otokih so definitivno pohodi. Ti niso prav tehnično zahtevni, prav vsak pa terja precej veliko sape in kondicije. Vrhovi teh gričev se gibljejo od 500 do 800 m, ki v kombinaciji s hitrim tempom hoje niso prav dobra kombinacija, ampak počasneje z bratom žal nisva znala. Sicer pa priznam, da je bil ta tempo potem vsak dan počasnejši. Prvo jutro ali bolje rečeno direktno s trajekta sva Lofotske otoke otvorila z vzponom na najbolj znamenito točko – Reinebringen. Tukaj se odpre pogled na fjorde in mestece Reine. Pot do vrha je v večjem delu sestavljena iz precej visokih stopnic, zadnji del pa že zahteva malce več pazljivosti, kjer je bilo že nekaj ledu in snega. Prav iz tega vrha se lepo vidi povezanost otokov s številnimi manjšimi mostovi.


Nekaj podobnega ponuja tudi pohod na vzpetino (Svolværgeita) nad glavnim mestom Svolvær, le da je kulisa precej bolj gorata. Tu je začetni del poti podoben kot na Reinebringen, zadnji del pa je bil zaradi osojne lege pobočja precej bolj zasnežen. Kondicijsko je precej manj zahteven kot Reinebringen, zahteva pa še več previdnosti, sploh na tem zadnjem zasneženem delu. Tukaj je bilo tudi največ pohodnikov, domačih in turističnih. Največ zaslug seveda pripišem razgledu, del pa še vikendu in neposredni bližini mesta.

Po vsakem takem večurnem pohodu na številne razgledne točke se v popoldanskih urah najde dovolj časa za obisk različnih ribiških vasic in mest, ki se nahajajo ob fjordskih zalivih. Ena lepših vasic je definitivno Nusfjord, ki so jo v današnjih časih preoblikovali že bolj v turistično vasico. Te male rdeče hiške imenove Rorbu so bile včasih v uporabi ribičev. Začetni del je bil grajen na trdnih tleh, konec pa na kolih, saj so tako imeli lažji dostop do morja in ladje. Ker pa je manjših ribičev vedno manj, so te hiške zdaj v večji meri namenjene turistom, ki si želijo tiste pristne Lofotske izkušnje.

Seveda so otoki v prvi vrsti znani po neverjetnih razgledih, na drugem mestu pa je seveda ribištvo. Na vsakih nekaj metrov se lahko ob obali Norveškega morja vidi stojala, na katerih od pozne zime do spomladi sušijo ribe polenovke. Ker so temperature čez zimo ravno pod lediščem teh rib ne solijo ali dimijo. Te se preprosto posušijo na soncu in vetru ter ohranijo vso hranilno vrednost. Od tu jih potem izvažajo po celi Evropi. Glede okusa pa težko rečem. Komur so všeč ribe, mu bodo posušene polenovke res dober prigrizek.

Lofotski otoki te zagotovo začarajo z njihovimi enostavnimi in barvitimi lesenimi hiškami. Kar sem na hitro opazil, najbolj prednjačijo rdeče, sledijo pa še bele in rumene. Tudi za temi barvami je zelo zanimiva razlaga. Včasih je bila za izdelavo najcenejša rdeča barva, ki so jo mešali z oker barvo in oljem rib polenovk. Ravno zaradi tega je največ skednjev in ribiških koč v tej barvi. Malce dražje je bila rumena, ki so jo mešali na podoben način in kot zadnja najdražja, bela. Te so pridobili iz mineralov cinka, ki je bil v tistem času najdražji. S tem so na nek način sosedom sporočili, da so bolj premožni. Gre za statusni simbol, kot je v nekaterih državah avto.

Mnogo teh idiličnih hišk je vidnih že na južnem delu otoka, ki si sledijo kar ena za drugo. Začnemo lahko pri vasici z najkrajšim imenom Å, nadaljujemo proti Sørvågen. Tam je malo naselje rorbu hišk kar dobro skrito in ni vidno direkt iz ceste. Na trenutke je kar malo čudno, ker je vse tako umirjeno. V poletnih mesecih je menda precej bolj živahno. Od tam lahko nadaljujemo proti najbolj slavni zimski lokaciji Hamnøy. Foto točka je ravno na semaforiziranem mostičku, zato lahko te čudovite male hiške prehitro spregledamo. Seveda je teh lokacij še mnogo in se lahko ustavljamo vsakih nekaj 100 metrov.

Naslednji adut Lofotskih otokov so tudi mivkaste plaže, med katerimi sta najbolj znani Ramberg in Flakstad. V poletnih mesecih sta polna surferjev, če ste pogumni pa vam tudi jesen ne bo prekrižala teh načrtov. Biser sem prihranil za konec. Plaža Kvalvika je res nekaj posebnega. Dostop do nje je možen le peš in res sem hvaležen da je temu tako. Odločite se lahko, da vas pot pelje prav na plažo ali pa na vrh Ryten, kjer se odpre eden najlepših pogledov.


Pot do Rytna ni zahtevna in je na nekaj odsekih speljana po dvignjenih deskah. Tla sa precej vlažna ali bolje rečeno močvirnata. Med samo potjo se odpre še nekaj drugih razgledov na Ytresand in na južni del otočja. Malce bolj “peklenski” je le zadnji del poti, ki ji kar ni videti konca. Sicer pa je ves trud poplačan, ko zagledaš mivkasto plažo Kvalvika in nate pade nekaj belih snežink. Pogled s pečine je enostavno dih jemajoč. Na hitro so kot Havaji, le da so precej bolj hladni.

V poletnih mesecih je eden lepših pohodov tudi na Munkebu, kjer se na levo in desno odpirajo fjordska jezera. Ker oktober res ne spada v poletne mesece, je bila idila precej bolj pusta in zasnežena. Munkebu sta dejansko dve manjši koči, ki se nahajata pod vrhom Munken. Jezero je bilo že zaledenelo in je bilo res pusto, sploh v primerjavi z ostalimi lokacijami na Lofotskih otokih.

Norveška je nekaj posebnega, povsem razred zase pa so Lofotski otoki. Pravljična idila te spremlja skoraj na vsakem koraku in jo z največjim veseljem priporočam vsakemu popotniku. Na svoj račun pridejo tudi vsi tisti, ki bi se na pot podali kar z avtodomom ali šotorom. Kampiranje je dovoljeno skoraj povsod, razen če ni posebej prepovedano z znakom. Številni kmetje so na najbolj turističnih izhodiščnih točkah svojo parcelo preuredili kar v parkirišče, kjer lahko za manjši prispevek parkirate za cel dan.

Za konec pa še tista češnjica na vrhu smetane. Polarni sij nekaj posebnega. Nagradi te le ob jasni noči brez kakršnihkoli oblakov. Priznam da sva vsak večer gledala vse parametre, ki vplivajo na ta čudovit pojav. Najbolj intenzivne Aurore Borealis so še bolj severno, kjer je igra barv le še boljša. Vseeno pa si bom to zapomnil za vse življenje. Če o Lofotskih otokih niste bili prepričani, upam, da je vaša odločitev zdaj lažja.

Besedilo in fotografije: Primož Makuc