Sta si kdaj predstavljala, da bosta petdeset let po zmagi še zmeraj pravi legendi, seveda kot zmagovalca legendarne dirke?
FOYT: »Vse kar lahko povem, da sem počaščen, da me je Gurney vzel v ekipo. Ne zdi se, kot da se je to zgodilo pred 50-imi leti, vendar naše zdravje kaže na to. Do Dana sem imel zmeraj veliko mero spoštovanja kot dirkač in kot tudi do ustvarjalca avtomobilov. Bila sva prijatelja že lep čas, ko mi je Dan ponudil priložnost. In znal je peljati tako hitro, da mi to sploh ni bilo jasno.«
GURNEY: »Izbral sem ga le iz enega razloga –bil je zmagovalec. Z njim sem občutil, da dejansko gremo na zmago. A.J. ni bil specialist za cestne dirke, vendar je svoje delo opravil z odliko. Veliko sva govorila o tem in onem, in postopoma sva prišla do tega, da je bil avtomobil resnično dobro vodljiv, natančen in hiter brez slabih navad. To so bili čudoviti časi.«
AJ Foyt (levo) in Dan Gurney (desno).
Tudi petdeset let po zmagi ste še zmeraj edino ameriško moštvo z zmago v Le Mansu, ki je premoglo ameriški avtomobil in motor ter ameriške voznike. Ste glede tega presenečeni in kako se ob tem dejstvu počutite?
FOYT: »Glede tega je občutek res dober. Predvsem zato, ker sem odpeljal nekaj dirk v tujini na katerih sem okusil tudi slast zmage. Seveda pa sem večino dirk vozil na domačih tleh. Še velikokrat so me vabili, da bi sodeloval pri ponovitvi uspehov. Vendar sem v Le Mans prišel kot novinec, dosegel izjemen uspeh in ni bilo razloga, da bi se vračal.
GURNEY: »Če me preseneča, da smo še zmeraj edino vseameriško moštvo z zmago v Le Mansu? Odkrito rečeno, me preseneča. Ne vem pa, kaj je tema dvema pritlikavcema preprečilo, da se nista več vrnila (smeh). Takrat so pri Fordu dejali da gredo na dirko, midva pa sva bil za. Kot tudi A.J., sem tudi sam zelo ponosen, da sem del tega uspeha in posebnosti.«
Oba sta se v ameriško dirkaško zgodovino zapisala z zlatimi črkami. A.J., vi ste zmagali dirko 500 milj Indianapolisa in nato še Le Mans. Dan, vi ste najprej zmagali v Le Mansu, nato ste si izdelali dirkalnik, s katerim ste zmagali dirko v F1 – v Spa-ju, kar je bil prvi in edinstven primer v ameriški zgodovini. Kako sta se počutila v tistem obdobju in kaj je to pomenilo za vajini karieri?
FOYT: »Ne verjamem, da se fantje zavedajo kaj vse so zamudili. Ko sva z Dan priplavala na dirkaško površje, je bilo dirkanje predvsem zelo drugačno in raznovrstno. Takrat sem ljubil dirkanje z vsemi mogočimi avtomobili. Dan pa je naredil veliko stvar in se odločil za Evropo. In uspelo mu je, ob tem pa je pobral še malega Teksačana in ga odpeljal na dirko 24 ur Le Mansa. Zato ga še posebej spoštujem. Tudi zato, ker sem bil v tistem času bolj divji, Dan pa je kljub temu verjel vame.«
GURNEY: »Ko se obrnem nazaj, je bilo kar nekaj resnih uspehov v moji karieri. Mnogo ljudi, tudi med dirkači, si je verjetno želelo takšnih uspehov, zato se strinjam z A.J.-jom, da so to bili izjemni časi.«
Kakšna je bila strategija pred dirko? Sta bila takrat zelo vključena v ta del dirkanja?
FOYT: »Mislim, da je bil Dan veliko bolj vključen v zastavljanje strategije kot jaz. On je bil že del moštva, jaz pa sem mu bil hvaležen, da sem bil del zgodovine podjetja Ford Motor Company. Preprosto sem glede strategije poslušal Dana. Dal mi je nekaj napotkov in nasvetov. Preden sem sedel za volan dirkalnika sem veliko razmišljal, tudi zato, ker je dirko pričel Dan, jaz pa sem vozil kot drugi izmena. Prekleto dobro se spomnim, ko je po desetih krogih v bokse pripeljal še en Fordov dirkalnik v katerem je sedel Denis Hulme, ki je do takrat vodil. Vedel sem, da je izgubil nekaj časa. Nato sem mu sam sledil štiri do pet krogov in preučil njegovo linijo vožnje, saj sem vedel, da je v tem zelo dobro podkovan. Prav tako se preučil tudi njegov stil vožnje in naslednji izmeni ga nisem spustil predse. Kakorkoli, po dirki smo se veselili in zabavali. Ko sem bil, so me k sodelovanju povabili še tri- ali štirikrat, a sem dejal: »Vstopil sem kot novinec in končal kot zmagovalec. Torej, nimam si česa več dokazovati.«
GURNEY: »Popolnoma sva ignorirala strategijo Forda (smeh).«
FOYT: »To je rekel Dan, ne jaz (smeh).«
GURNEY: »Skušala sva vnovčiti najine izkušnje. Pri Fordu so mislili, da bova njihova preizkusna zajčka in bova iz kroga v krog podirala rekorde. A sva jim povedala, da se na takšen način dirkalnika ne da pripeljati do cilja. In ko so govorili o strategiji, sva jim odgovarjala: ja, ja; ja, seveda; …«
Dan, a lahko govorimo na glas o vaši borbi s Ferrarijem?
GURNEY: Še zmeraj je bilo temno in nesreča Maria (Andretti) je pustila posledice tudi na drugih tekmovalcih. Mislim, da smo bili še zadnji Fordov dirkalnik na stezi in naš avtomobil je deloval odlično. Michael Parkes, voznik Ferrarija, ki je bil tudi šef inženirjev tekmovalnega dela pri Ferrariju v tistem času, je dobro preučil mojo tehniko vožnje imenovano Briggs Cunningham, ki je bila značilna za dirkalne Cobra. Tudi naš dirkalnik je bil težji, zato sem pred zavoji bistveno hitreje popuščal plin in tako skrbel za ustavljanje, da bi bila obraba zavor manjša. Kljub hitrejšemu avtomobilu se zato nikakor nisem mogel otresti Ferrarija za seboj, ki mi je sledil in me vseskozi motil tudi z lučmi v vzvratnem ogledalu. Nato smo se približali 90-stopinjskemu ovinku Arnage, pred katerim sem zaviral zelo pozno, zato sem zapeljal na ravno travnato površino, Ferrari mi je sledil. Nato sem potegnil, Ferrariju pa očitno ni uspelo in je zapeljal na travnato površino. Ob pogledu v ogledalo nisem imel več prilepljenega Ferrarija, prednost smo na hitro povečali za približno 15 ali 18 sekund. Predvidevam, da je obrabil svoje zavore.«
A.J. nam lahko poveste, kakšno presenečanje vas je čakalo zgodaj zjutraj v boksih, ko je po dolgi noči prišlo do menjave voznikov?
FOYT: »Dan je vedel za kaj se je šlo (smeh). Preden sem pripeljal v bokse, sem moštvu povedal, da čutim bolečine v ramenu. A so mi dejali, da Dana ne najdejo. Vprašal sem jih, kako to mislijo, da Dana ne najdejo? Prekleto, očitno je nekje zaspal, sem premleval v svoji glavi. Povedali smo mi, da se moram vrniti nazaj na stezo. Želel sem si, da mi tega ne bi bilo treba (Dan se ob tem smeji). Mislim, da se je nekje skrival. Jaz pa bi na stezi lahko storil kakšno usodno napako.«
GURNEY: »Ta zgodba se je večkrat spremenila. A dejstvo je, da sem bil v boksih pravočasno, torej po predvidenem času. Nisem pa mogel vedeti, da se bo A.J. vrnil v bokse prej od predvidenega postanka. In ravno takrat sem se okoli sprehajal z ženo.«
FOYT: »Bil sem utrujen! Ne glede kako se je to zgodilo, je Dan nosil veliko zaslug za zmago in sam sem počaščen, da sem to dosegel z njim. Na koncu je s šampanjcem poškropil Henryja Forda II. In takrat sem Dana poimenoval za šefa škropljenja s šampanjcem.
No, povejta še kakšno besedo o Henryju Fordu II. Je morda spregovoril kakšno besedo z vama pred dirko? Se morda spomnita njegove reakcije ob zmagi?
FOYT: »Z Danom sva vedela, da morava na dirkalnik zelo paziti, da ga ne moreva kar raztrgati. Tudi, ko sva vozila na polno, sva morala paziti nanj, kot pazi medicinska sestra na svojega bolnika. To je tudi razlog, zakaj smo na dirki zmagali.«
GURNEY: »Na samem slavju ni manjkal nihče. Tudi Michael Parkes je bil tam in seveda vsi ljudje iz Forda. Forda nismo klicali Henry II., pač pa ‘Hank the Deuce’. Bil je močna figura. Če te je zjutraj napačno pogledal, si si želel, da ta pogled hitro izgine in ga pozabiš. V Le Mans je prišel z ženo, mislim, da je bil obisk del njunih medenih tednov. Ko sem ga prišel poškropit s šampanjcem, nisem bil prepričan ali mu bo všeč ali ne, a je to športno prenesel.«
Naj kar nadaljujemo s šampanjcem in škropljenjem. To je bilo povsem spontano dejanje? Sta videla fotografije?
FOYT: »To je res. Dan je bil uspeha vesel tako kot jaz. Danes lahko vidimo, da je to početje v F1 povsem nekaj običajnega. Pred petdesetimi leti, pač ne. To je bila za naju izjemno velika zmaga.«
Ali imata morda kakšen nasvet za dirkače, ki se vračajo v Le Mans?
FOYT: »Danes je vse drugače. Potrebujejo sedež, kot ga potrebujeva midva (smeh), tudi podvozje in pnevmatike. In potem moraš ugotoviti kdo je zares dober voznik in kdo ne.«
GURNEY: »Mislim, da je sedaj čas, ko je potrebno biti pozoren na Fordovo strategijo (ker midva nisva bila). To je povsem drug svet. Danes dirkajo v vsakem krogu kot bi šlo za kvalifikacijskega, kot da je zadnji, kar si midva ne znava niti predstavljati. Četudi je povsem drugače, si v dirko še zmeraj zelo vpleten, zato je potrebna previdnost.«
