Prvič sva se zagledala v Frankfurtu prejšnjega leta dan. Oba sva bila preveč zaposlena, ona pa je imela občutno preveč občudovalcev. Takrat sva si le pomežiknila in si rekla, da se vidiva raje na štiri oči, ko bo vsa ta norija mimo. Bilo je usodno srečanje.
Mali dvosedežni kabriolet je od prejšnjih generacij neizmerno agresivnejši in hkrati še vedno prikupen. Sprednji del z ozkimi žarometi kar kriči po poletni akciji, medtem ko je ritka malce bolj zadržana. Rdeča atletinja je vzbudila čustva, ki jih prejšnji nikakor niso dosegli. Zunanje linije se ob rdeči barvi čudovito prenesejo v notranjost, kjer se z njo počutiš kot eno. S tem se počutiš kot del avtomobila, nepozabnega doživetja ki te čaka na cilju.
Hladno jesensko vreme nam ni prišlo do živega, zato smo se z njo podali kar zgoraj brez. Mazdinih 130 nastrojenih vrancev nas je poneslo v dolino, ki jo v vseh teh letih še nismo obiskali. Izlet je bil drugačen od ostalih, saj smo si zaželeli malce kulinarike. Pri tem smo ubrali pot, ki nas je popeljala skozi majhne vasice in se tako izognili mestnemu vrvežu.
Poljanska dolina je posebna zaradi svoje rodovitnosti in neizmerne marljivosti tamkajšnjih prebivalcev. Številne kmetije prodajajo dobrine, ki jih rodi njihova plodna zemlja, drugi pa se ponašajo z izdelki, kjer je potrebna še dodatna obdelava. Eni tistih so gospodarji na Kmetiji Matic, ki se ukvarjajo s predelavo sadja. Kljub temu, da so Hotavlje bolj znane po marmornem kamnu, so nas pritegnile kulinarične dobrote.
O razgibani zgodovini priča že njihova stanovanjska hiša, ki je ohranila vse stare elemente in tako poskrbela za poseben čar te kmetije. Ob starem ambientu vas tako pričaka topel sprejem gospodarja Danila in žene Irene. Kljub pestrim jesenskim mesecem, ko je s sadjem največ dela, sta si vzela čas in odgovorila na radovedna vprašanja.
Njihov jabolčnik sem okušal že na številnih porokah in slavjih, tokrat pa sva z Andražem brbončice razvajala s kozarčkom penečega sadnega vina. Mnogi ga najbrž bolje poznate pod modernim imenom cider. Glede na dobre izkušnje z jabolčnim sokom sem tudi tukaj pričakoval le najboljše in okusi me niso razočarali. Žlahtno kapljico se res hitro začuti.
Pretekla srečanja z Mazdo so zasnovana na podoben princip kot izdelki Kmetije Matic, brez razočaranja z nasmeškom na obrazu. S svojim oblikovanjem so zadeli jackpot, kar pa so očitno le še stopnjevali do malega kabrioleta. Seveda zunanjost ni vse, ampak večjo vlogo igra užitek v vožnji in okus, ki ga pusti, ko jo parkiraš.
Najprej lahko ovržemo teorijo, da v kabrioletih piha kot pri norcih. Pri mestni vožnji ob nizkih temperaturah ni bilo nikakršne potrebe po zimskih kapah ali klobukih. Mogoče slednji le zaradi samega izgleda in tiste pike na i. Tok zraka le rahlo oplazi zgornji del glave, za gretje zadnje plati pa so poskrbeli ogrevani sedeži. Še to le za tiste “ta zmrznjene sorte”. Občutki, ki jih doživiš pri vožnji brez strehe poznajo le tisti, ki so lastniki kabrioletov že dalj časa. Lahko le rečem, da jim zavidam a hkrati jim tudi privoščim.
Pri vstopu v MX-5 se praktično skoraj uležeš, saj je njena lega res nizka. S tem so spustili težišče in zagotovili fantastično lego na cestišču. Pri tem ni izgubila tistega čarobnega prahu, ki jo naredi igračko za vsakega moškega. Za takšne in drugačne vragolije poskrbi pogon na zadnja kolesa in rezek zvok izpušnega sistema. Slednji pričara dobro voljo pri vožnji skozi ozke ulice, soteske in tunele, zadnji pogon pa pri vožnji skozi pregledne ovinke.
Še boljši občutek pri vožnji nudijo usnjeni sedeži, pri katerih se v vzglavnikih skrivajo zvočniki. Ti poskrbijo za nemoteno poslušanje glasbe ali prostoročno telefoniranje. No ja, za simfočnične užitke je tukaj Bose ozvočenje, ki je proti zvoku motorja skoraj zanemarljivo. Priznam, da je bil radio večino časa na minimimu, saj je glasba, ki jo pričara Mazda, nekaj posebnega.
Občudovanje jesenskega dogajanja v gozdu brez strehe nad glavo pomirja in odnese temne misli delovnega vsakdana. Mnogi so še vedno prepričani, da je kabrio le avto, ki je primeren za tiste tri mesece poletnega vremena, sam pa menim, da lahko to raztegnemo od pomladi do jeseni. Tako spremljamo naravo od prebujanja pa vse do njenega spanja.
Prestižna in povsem enostavna notranjost poskrbi za brezskrbne izletniške dni. MX-5 se lahko celo pohvali s tem, da bo volanski obroč posodila večji trojki in še večji šestici. Predvidevamo lahko le, da se bo ta trend nadaljeval tudi na tiste bolj terenske različice. Z volanom so tako osvežili tisti del avtomobila, ki je to še najbolj potreboval, vse ostalo so le malenkosti, ki so pomembne najbolj zahtevnim.
Posebnostim, ki krepijo to malčico še kar ni konec. Trenutno je edina Mazda, ki z 1.5 litrskim bencinskim motorjem razvije 130 KM. Slednje jo zaradi nizke teže nardi precej živahno. Mazda je razvila res fantastične motorje, ki brez turbine zmorejo enako kot njeni konkurenti s turbino. V višjih obratih je lahko prava mala zverinica, hitro pa se lahko prelevi v povsem nežno mačko. O tem priča tudi poraba, ki se lahko ob povsem normalni vožnji giblje pri dobrih 5 l/100km, ob priganjanju pa se je povzpela do 6,8l/100km. Pri MX-petki lahko izbirate med zvokom narave ali japonskim orkestrom. Vse to vpliva na prej omenjene številke.
Veselja pri vožnji nismo skrivali, pa čeprav sva se lahko v njem peljala le dva. Mazda je poskrbela za izjemno doživetje, mi pa smo jo peljali v kraje, kjer trdo in marljivo delo rodita čudovite sadove in izdelke. Poljanska dolina nudi mnogo lepih izletniških točk, Hotavlje pa najboljši marmor in jabolčni sok.
Besedilo: Primož Makuc
Fotografije: Andraž Martinšek
