Ves čas pišemo o novih avtomobilih, zato je čas, da to monotonost razbijemo z legendo iz Kragujevca. Kdor nas malce bolje pozna, ve, da s tem odlašamo že dobro leto. Žal pa so starine nepredvidljive, a zaradi tega tudi bolj zabavne. Najbrž se s tem strinjajo kar vsi lastniki starodobnikov.
Ta fičko je zame nekaj posebnega. Gre za moj prvi avto, tako kot so ga imeli stari starši. To je že prva čudovita lastnost Zastave 750, ker te poveže s starejšimi. Pričara jim lepe spomine na njihovo mladost, najraje pa se spomnijo, kako so se z njim odpeljali na morje. Pri tem ne mislim na nedeljski izlet ampak pet člansko družino z vso prtljago. Zamislite si, da za vaš dopust svoj avto zamenjate s fičkom. Najbrž se vam v tem času to ne izide?
Legenda, ki letos praznuje 45 let, še vedno upa, da bo nekega dne Porsche. Ima sicer kar nekaj predispozicij za uresničitev njegove želje, vendar se mu v preteklosti žal ni izšlo. Motor Zastave 750 se nahaja v zadnjem delu, kjer skriva tistih 24 jugoslovanskih konjev. Najbrž je iz ograde že kakšen ušel, vendar za svoja leta še vedno lepo skoči. Poleg tega ima tudi pogon na zadnji par koles, sama oblika pa tudi malce, čisto malce spominja na Porscheja. Zame je ta jajček moj mali Porsche.
Primerjava z avtomobili današnjega časa je odličen pokazatelj razvoja avtomobilske industrije. Včasih so poznali le tri stikala, ki so služila za prižig žarometov, brisalcev in osvetlitev števca. To je bilo vse, kar so v preteklosti imeli in s tem tudi preživeli. Na števcu hitrosti ima celo oznake za priporočeno prestavo in to leta 1972. Pod spodnjo poličko se nahaja loputa za dovod zraka v vetrobransko steklo ali noge, pri zadnjih sedežih pa loputa za dovod (motorne) toplote v kabino. V fičku vas zeblo ne bo, prej vam bo večkrat vroče.
Kljub majhni notranjosti Zastave 750 se najde prostor tudi za večje junce. Konec koncev je letos fička za rojstni dan prejel tudi košarkaš madridskega Reala Luka Dončič. “Ta kratko” mogoče potegnejo le prijatelji na zadnji klopi, vseeno pa se za izlet z legendo splača potrpeti.
Največji čar fička je zagotovo njegovo vzdrževanje. Gre za projekt, ki se nikoli ne konča. Njegov lastnik bom že drugo leto in še vedno me nekatere stvari presenetijo. Zahvalim se lahko starejšim, ki imajo servisiranje v mezincu, ker so se na fičku kot vajenci še učili. Ravno to je tisto, kar ga približa vsem generacijam. V tem času sem spoznal precej mojstrov, ki so delili modre nasvete. Vsega se še nisem naučil, upam pa, da nekega dne pridem do njihovega nivoja. Znanje starejših je res zlata vredno. Bi uspeli popraviti avto sodobnega časa, če vas pusti kje na cedilu?
Mogoče bi lahko potrkal na les, vendar me ni še nikoli pustil na cedilu. Priznam, da se mu je že cedilo iz vseh lukenj, ampak me je še vedno pripeljal do doma. Z veseljem tudi povem, da je večina njegovih delov originalnih. Večji vložek je bila zaenkrat le vodna črpalka, vse ostalo pa lahko štejem pod redna vzdrževalna dela. Največji problem so rezervni deli, ko te želijo pri nas opehariti na vsakem koraku, v Srbiji pa je to precej bolj dostopno.
Izziv je bilo najti pnevmatike, ker dimenzija 145/80/12 ni več tako pogosta kot bi si lahko mislili. Na ta račun sem se moral zadovoljiti s kitajskimi pnevmatikami, ki pa pri izletniški vožnji ne igrajo bistvene vloge. Zunanjost garaže tako ali tako vidi le ob sončnem vremenu.
Hitrost pri fičku ni na prvem mestu. Lahko si predstavljate, da se s hitrostjo veča tudi ropot in s tem še adrenalin. Na števcu mi kaže 100 km/h, minus tistih 10, ki laže. Z 90-ko pristanemo na neki zdravi meji, ko je še zabavno in varno. Od tam naprej pa je le še mučenje in izzivanje usode.
Starejši pravijo: Fičo, avto naše mladosti. Ko ti ob vožnji po ljubljanskih ulicah veselo mahajo in se smehljajo, veš da je nekaj posebnega. Dvignjeni palci sosednjih voznikov in odprta usta malčkov. Naš trud in namen je s tem poplačan. Naslednji izziv pa je naša obala. Greste z nami?
Besedilo: Primož Makuc
Fotografije: Andraž Martinšek
