Napeto pričakovanje povsem novega modela v Frankfurtu je bilo za naju za Andražem že običajno. Mnogi se boste spraševali, kaj je tako posebnega pri Oplu? V nekaj letih sva spoznala prav vse njihove modele in po prenovljeni Mokki X smo vsi čakali njihovo naslednjo potezo. Grandland X je bil odgovor na naše hipoteze. To je tudi naše prvo srečanje z Oplovim modelom, po prevzemu s strani koncerna PSA.
Navdušena sva bila nad obliko, ki na hitro, čisto na hitro spominja na Insignio, ki je osvojila naša srca na poti v Frankfurt. Opel je s svetlobnim podpisom LED žarometov zadel v polno. Grandland X sicer nima matričnih, kot imata to Astra in Insignia, vseeno pa je njihovo delovanje po vijugasti cesti popolno. Brez težav priznam, da so boljše od tistih, ki jih ima Mokka X.
Če smo že pri Mokki X, potem vas moram razočarati. Za razliko od malega SUV-ja, Grandland X nima možnosti štirikolesnega pogona. Za njegovo velikost je to presenetljivo, čeprav razumem, da štirikolesni pogon izgublja vrednost pri nakupu športnega terenca. Vseeno pa se najdemo raziskovalne duše, ki bi z veseljem raziskali tudi kakšno slabše dostopno lokacijo. To nas sicer pri odkrivanju z Grandlandom X ni ustavilo in tako smo bili skupaj s klubom Niceclouds deležni nepozabnega doživetja.
Kljub temu, da nima štirikolesnega pogona, so vanj namestili zanimivo igračko za elektronski nadzor oprijema, imenovano Intelligrip. Sistem prilagodi porazdelitev navora prednjim kolesom in poskrbi za najboljši oprijem in stabilno vodenje po snegu, blatu, pesku ali mokrih podlagah. Mi smo ga preizkusili na blatni površini, kar je bila zanj “mala malca”. Za piko na i bi poskrbel le še avtomatski menjalnik.
Zadnji del Oplovega SUV-ja je oblikovan po sodobnih standardih. Na mestu, kjer bi se nahajala vidna izpušna cev, najdemo le še zapolnjeno plastiko v obliki trapeza. To je trend, ki je skupen številnim znamkam in mogoče res pripomore k lepšemu izgledu. To na žalost izgubi točke pri tistih, ki nam lepo oblikovan zaključek izpuha na obraz še vedno nariše nasmeh. Povsem otroško pa vendar pristno.
Grandland X si deli notranje poteze z ostalimi modeli Oplov, zato je bilo vse bolj domače. Vseeno pa menim, da bi se lahko še bolj zgledovali po prestižni admiralski ladji Insignii, ki je očitno zadnji pravi Opel. Povzeli bi lahko digitalne merilnike hitrosti in številne prilagoditve po željah voznika. Sredinski del med prednjima sedežema bi lahko bolje zapolnili in Grandlanda X naredili še bolj funkcionalnega.
Prostora je v avtomobilu več kot dovolj. Njegova velikost res ne vara. Poskrbeli so za več udobja zadnjih potnikov, kjer si lahko v hladnih dneh pomagajo z večstopenjskim gretjem sedežev. Da ima tudi ogrevana prednja sedeža in volanski obroč ni več novost. Pri Sawalu z vsakim Oplovim modelom poskrbijo, da nas nikoli ne zebe. Trenutno največji Oplov SUV ima tudi zanimivo lastnost odpiranja prtljažnih vrat z nogo. Ob rokah polnih vrečk z nogo le pomigate pod zadnji odbijač in sezam se odpre.
Da ne pozabim še na vozne lastnosti in številke o porabi. Pri Grandlandu X je na prvem mestu zagotovo udobje, ki ga občutimo tudi pri vožnji. Vzmetenje je v idealnem ravnovesju med trdim in mehkim. Z luknjami na naših čudovitih cestah se res dobro spopada, v ovinkih pa ni pretiranega zibanja, če za primer uporabimo povsem vsakdanjo vožnjo družine. Če ste bolj dinamični, je na izbiro še vedno Corsa OPC.
Dizelski motor z 1.6 litri delovne prostornine in 120 KM zadosti naše kriterije. Priznam, da nas je z odzivnostjo celo malo presenetil, vseeno pa bi lahko obdržali Oplove pogonske agregate, ki zmorejo 136 KM ali pa celo 160 KM. Vse pohvale gredo porabi, ki je povprečno znašala 5,5 l na 100 kilometrov. Za svojo velikost je to odlična “cifra”.
Če potegnemo črto, je Grandland X zapolnil mesto Oplove družine. Vseeno ne odstopam od trditve, da bi se lahko bolj zgledovali po Insignii, ki je med svojimi sorodniki zasedla najvišje mesto. Oplovega SUV-ja boste na cestah hitro opazili. Njegov svetlobni podpis res hitro pade v oči, čeprav Mokka X in Crossland X ne zaostajata preveč.
Besedilo: Primož Makuc
Fotografije: Andraž Martinšek
