Toyota Yaris GRMN

Pri Toyoti so končno spet v pravem obdobju. Lahko rečemo, da gre za obdobje pubertete in to je dobra stvar. Razposajenost, radovednost in energičnost. Vse to se skriva v novih oznakah športnega oddelka Toyote – Gazoo Racing. Športni avtomobili so pri japonski znamki spet popularni in zanimivi. Prebudili so uspešno obdobje devetdesetih let, ko so osvojili tri konstruktorske naslove svetovnih prvakov, v sezoni 2018 pa so laskavi naslov zaslužili z Yarisom.

DSC_8807-Edit

Toyota torej ima športne gene, vendar tega v zadnjem obdobju res nismo videli. Vse se je spremenilo z modelom GT86, ki je prava igračka s pogonom na zadnji par koles. V lanskem letu se mu je pridružil Yaris GRMN, ki je mnogo bolj racionalna izbira z drugačnim namenon zabave. Ja, Toyota se prebuja in to je nazorno prikazala tudi s prihajajočo Supro.

DSC_8776

Primarno poslanstvo Yarisa je varčnost in zanesljivost, kar je tudi razlog, da ga največkrat vidimo v rokah mestnih dam ali upokojencev. GRMN pa je oznaka za najbolj športni model Yarisa z izjemo tistega, ki ga vidimo na tekmovanjih WRC. Izdelali so ga v omejenih številkah in prav vsi so bili v hipu razprodani. Zakaj torej taka norija?

DSC_8853

Po zunanjosti se najbolj zagotovo razlikuje na zadnjem delu, kjer se bohoti ogromen strešni spojler in športno oblikovan odbijač z difuzorjem. Ta sega globoko proti podvozju, kjer je viden tudi zaključek izpušne cevi v obliki simetričnega trapeza. Namesto tradiciolanih platišč ima športna verzija Yarisa lažja BBS platišča, v oči pa dobro sekajo tudi bele zavorne čeljusti. Zavorni diski so zarezani in vse to so znaki, ki nakazujejo na neko posebnost.

DSC_8813

Vse ostalo je pri Yarisu precej zadržano, brez agresivnega sprednjega odbijača ali stranskih pragov. Najhitreje Yarisa GRMN prepoznate po barvni kombinaciji, ki je zaščitni znak športnega oddelka GAZOO Racing. Bela, črna in rdeča so res popolna kombinacija tega malčka in prav zaradi tega hitro “pade v oči”.

DSC_8792

Školjkasta športna sedeža iz alkantare in volan z logotipom GR so tisti elementi, ki se razlikujejo od serijske različice tega modela, vse ostalo pa so obdržali. Multimedijski zaslon na dotik z navigacijo, bluetooth povezavo in ostalimi tehnikalijami Yaris GRMN ima. Znebili so se le ročice za tempomat, ki bi morda ovirala bolj dinamično vožnjo oz. sproščanje energije na dirkališču. Posledično bi vas zaradi tega malce bolela noga na avtocestah. No ja, sicer pa avtoceste niso pisane na kožo športnemu Yarisu.

DSC_8915

Yaris GRMN se najbolje počuti na ovinkastih cestah, kjer do izraza pridejo vsi tisti elementi, ki ga še najbolj približajo dirkalnemu avtomobilu. Ne gre za običajen motor, temveč se pod pokrovom skriva 1.8 litrski bencinski motor, ki s pomočjo kompresorja razvije vrtoglavih 213 KM. Za boljšo vožnjo skozi ovinke poskrbi Sachsovo vzmetenje in mehanska zapora diferenciala. Glavna razlika med kompresorjem in turbino je ta, da kompresor pomaga ves čas, turbina pa le nad določenimi vrtljaji. Razlaga na hitro in bolj po domače.

DSC_8912

Zvok motorja in izpušnega sistemi je nama pri športnih avtomobilih izjemno pomemben faktor. Je prvi element, ki ti na obraz nariše nasmeh. Pri Yarisu je nasmeh vse tja do ušes, ker se razlikuje od vseh ostalih in se še najbolj približa dirkalnikom, ki jih srečujemo na domačih rallyih. Seveda ne trdim, da gre za isti zvok, temveč za najboljši približek.

DSC_8910

Vrhunske so tudi vozne lastnosti in sama odzivnost motorja. Ta je res živahen, omogoča izjemne pospeške in podpira dinamično odpeljane ovinke. Vozniki visoke rasti (Andraž) bodo potarnali le na “visoko” postavitev sedeža, kar pripomore k nelagodnemu občutku pri vožnji skozi ovinke, meni pa je bil avto pisan na kožo.

DSC_8798

Za razliko od “podivajne” GT86 je Yaris GRMN športnik, ki ti vlije samozavest. Gre za popolno izvedenko, ki je bila izdana v omejenih številkah. Sprva mi ni bilo jasno, zakaj je bila v hipu razprodana, po krajšem srečanju pa mi je popolnoma razumljivo. Toyota še vedno zna narediti pravega športnika in Yaris GRMN je odlična popotnica za naprej.

Besedilo: Primož Makuc

Fotografije: Andraž Martinšek

Comments

comments