Vsako leto se nam zgodi nekaj posebnega. Včasih so to že čisto majhna dejanja, ki osrečijo človeka, tokrat pa smo zadeli loterijo. Po Sloveniji se že nekaj časa vozi časovni stroj, ki je svoj sloves pridobil v trilogiji filma Back to the Future. Za čas svoje proizvodnje je res imel precej nenavadno obliko in najbrž vam je jasno, da priložnosti za vožnjo nismo želeli izpustiti. Ostalo je namreč le še okrog 6.000 primerkov.
DeLoeran DMC-12 so izdelovali le od leta 1981 do 1983, drži pa se ga precej bogata in pestra zgodovina. Velja za enega tistih modelov, ki je od koncepta do produkcije prišel v (pre)kratkem času. Ker so z zamikom proizvodnje doživeli preveč izgube, so fazo testiranja pospešili, kar se je kasneje izkazalo pri nekaterih tehničnih pomanjkljivostih.
Številne dele za model DMC-12 so pripeljali kar iz Evrope, natančneje iz Francije. Poganja ga Renaultov bencinski 2.9 litrski bencinski V6 motor, ki ga najdemo tudi v Renault 30. Naslednja podobnost so prednji žarometi, ki jih najdemo pri modelu 11. Kaj pa menjalnik? Prav tako francoski. Uporabili so različne elemente evropskih avtomobilov, ki so jih izdelovali od leta 1975 do 1983.
Zanimiva je šasija avtomobila, ki je v obliki dvojnega Y, kakršnega so uporabili tudi na platformi Lotusa Esprit. Osnova avtomobila je iz steklenih vlaken, na katera so namestili panele iz nerjavečega jekla, po domače rostfrei. S to izbiro naj bi zagotovili ohranitev “barve” skozi daljše časovno obdobje. Na svetu sicer obstaja tudi nekaj obarvanih modelov, katerim so lastniki spremenili barvo izven tovarne.
Podjetje se je na žalost znašlo v škripcih, česar se je direktor (John DeLorean) lotil na malce nenavaden način. Z željo po rešitivi je zašel na ilegalno pot, kjer mu ni pomagal niti časovni stroj. Kasneje so ga sicer oprostili, vendar je bilo žal že prepozno. Konec leta 1982 je podjetjo šlo v stečaj, rezervne dele in vse ostalo pa prevzelo drugo podjetje. Na liniji je takrat ostalo še 100 modelov DMC-12, ki so jih dokončali in prodali.
Leta 1997 je vse rezervne dele spet prevzelo podjetje DeLoran Motor Company v Teksasu in jih na željo kupcev pošiljalo na njihove domače naslove. Deset let kasneje pa je javnost razveselila novica, da se model DMC-12 vrača na proizvodni trak v omejenih številkah. Kot zanimivost lahko omenimo tudi model s posebnim motorjem z dvojno turbino, ki so ga testirali ob boku Ferrarija 308 in Porscheja 928. John DeLorean je bil nad izzidom tako navdušen, da je naročil kar 5.000 takih motorjev. Žal so ga obtožbe s preprodajo droge prehitele in iz te moke ni bilo kruha.
Za ključni waw faktor tega avtomobila poskrbijo posebna gull-wing vrata, večini najbolj poznana iz prestižne znamke Mercedes-Benz. Pri zapiranju vrat se počutiš kot v kakšnem James Bond filmu. Res so praktična. Nekaj že mora biti na njih, če so njihov princip uporabili tudi pri Teslinem modelu X. Morda se bodo podobnega načina lotili tudi drugi proizvajalci. Ekskluzivnost je vse bolj popularna.
Lorijev (DeLoeran) zadnji del deluje precej odpadniško. Namrežene zadnje luči in plastične “rešetke” na zadnjem steklu. Te imajo dvojno nalogo pri sami vožnji. Prva je povsem praktična, ki preprečuje direkten vstop sončnih žarkov, pri drugi pa rešetke usmerjajo topel zrak izven motornega prostora. Sam bi dodal še tretjo. Hud izgled avtomobila. Med vožnjo me ni prav nič motila.
Pri notranjosti me je zagotovo najbolj osupnil sedalni položaj. Tega bi lahko kar enačil z ležalnikom na plaži. Ne zaradi trdote, temveč zaradi same lege. Nižje se lahko najbrž znajdeš le še v kakšni formuli. Cesta se nahaja le par deset centimetrov pod ritjo. Za tista leta je bil opremljen tudi z električnim pomikom stekel, ki je precej neobičajen. Spusti se namreč le manjši stekla, kot pri kakšnem dirkalniku.
Pričakovano je neobičajna tudi vožnja. Kljub temu, da je fičko na zimskem spanju šele dober mesec, sta me trdota volana in sklopke spet presenetila. Občutek, ki ti ga ponudi starodobnik, je enostavno neprecenljiv. Res smo postali razvajeni in vožnja s čim takim predstavlja največji užitek. Kjer bi s sodobnim avtomobilom vozili že v drugi prestavi, smo z DeLoreanom lahko vozili v prvi. Navor pri začetni hitrosti res opravi svoje delo, kasneje pa ga enostavno zmanjka. Lori ni namenjen podiranju hitrostnih rekordov.
Vsekakor pa starodobniki imajo svoje muhe, s katerimi lastnikom delajo sive lase. Tisti, ki ne marajo vsaj minimalnega rizika resnično odsvetujem starine. V kratkem srečanju nam je malce ponagajal tudi Lori. Menjalnik se je za kratek čas odločil, da ne bo upošteval naših navodil. Pričakovano njegov upor ni trajal dolgo. To je le ena izmed nevšečnosti, ki ti jih lahko postreže starodobnik. Zame nič kaj nenavadnega in prav tako ne za lastnika. Problemi so zato, da se jih reši in iz tega še kaj novega nauči.
Včasih z mislimi odtavamo drugam in bi za kakšne dogodke res uporabili časovni stroj. Da bi kaj spremenili v preteklosti in pokukali še malce naprej. Pa mislite, da bi nam to res pomagalo? Življenje je lepo, kolikor si ga sami naredimo. Zgodovina DeLoreana DMC-12 je bila izredno pestra. Podjetje je delovalo le kratek čas, vseeno pa ta avto pobere več pozornosti kot kakšen Porsche ali Ferrari.
Besedilo: Primož Makuc
Fotografije: Andraž Martinšek
