Na vrsto je prišel še zadnji iz Selmarjevega paketa presenečenja, ki nima nikakršne podobnosti s prejšnjima dvema. Gre za nekaj nenavadnega, ki ljudem vzbuja mešane občutke o privlačnosti in funkcionalnosti. Gre za popolno mestno in nakupovalno vozilo, hkrati pa bi ga lahko umestili v gorski relief. Pa čeprav se slednje ne bi ravno dobro obrestovalo brez štrikolesnega pogona.
Puščavski Citroen C4 Cactus se je na hitrem testu ponašal z najboljšim paketom opreme Shine, za sam pogon pa je poskrbel varčni dizelski motor z robotiziranim menjalnikom. Slednji pri nas ni prejel ravno vseh točk, je pa vseeno nekaj posebnega. Za višjo ali nižjo prestavo potrebuje nekaj časa za premislek.
Že ob sami napovedi tega modela me je navdušila izvirnost Citroena ter njihov pogum pri skrbno izbrani poti. Vsakdo lahko opazi, da gre pri Cactusu za nekaj posebnega. Ostalim članom te znamke je najbolj podoben le v sprednjem delu, vse ostalo pa je skoraj druga filozofija.
Glavni adut Cactusa so posebne obloge, ki ga naredijo popolnega kompanjona za mestni vrvež. V nakupovalnih središčih tako ni bojazni, da bi se na vratih poznala kakšna praska, saj mehke blazine odlično služijo namenu. Seveda to ne pomeni, da je previdnost odveč. Črne blazine niso izgovor za nepremišljeno “butanje” z vrati.
Ob pogledu na tega posebneža moje misli takoj pobegnejo na Islandijo, kjer je uredništvo Top Gear nabiralo izkušnje z nebodečim Citroenom. Mogoče je ravno to razlog, da ga tudi sam vidim v takem okolju in predstavlja neko notranjo umirjenost.
Če je že zunanjost posebna, naj bo še notranjost. Je bila to filozofija Citroena? O tem nimam informacij, definitivno pa jim je uspelo tudi na tem področju. Ravna prva klop, minimalno število gumbov in dva digitalna zaslona. V oči bodejo tudi ročke za zapiranje vrat, ki niso niti malo podobne ostalim avtomobilom. Tudi sama izbira materialov je nenavadna in to je čar novega Cactusa.
Mali Citroen, ki ni ravno mali, te pusti mešanih občutkov. Mogoče bi se Cactus z ročnim menjalnikom predstavil v boljši luči, ali pa bi se moral z njim spoznavati več časa. Pri nekaterih jeklenih vrancih potrebuješ več časa, da najdeš tisto pravo povezavo.
Besedilo: Primož Makuc
Fotografija: Andraž Martinšek
