Z Andražem nisva nikoli skrivala navdušenja nad poltovornjaki, še posebej ne nad Rangerjem, ki je še vedno najbolje prodajani pickup v Evropi. Preizkusila sva že njegovi izvedenki Wildtrak in Raptor, zdaj pa je Ford pripravil še dve posebni izdaji tega priljubljenega »poltovornjaka«. Kot zanimivost bi dodal še to, da je Ford za ta dva modela snemal reklame pri nas v Sloveniji. Lepotam naše male dežele se je res težko upreti.
Ne bom pozabil dneva, ko sva se slabo leto nazaj odpravila proti Nanosu in na poti po ovinkasti cesti naletela na konvoj snemalne ekipe. Takrat še v pokriti prikolici z varnostnim avtomobilom spredaj in zadaj, danes pa v najinih rokah. Ford Ranger Stormtrak je bil takrat razlog, da sva morala zapustiti pobočje Nanosa in si poiskati drugo lokacijo snemanja. Sva se pa ob tej priložnosti prav z njim vrnila na »kraj zločina«.
Prav nič nenavadno ni, da se za pobočje Nanosa odloča vedno več snemalnih ekip, tako iz tujine kot tudi iz Slovenije. Ponuja različne možnosti za športne aktivnosti, hkrati pa je enostavno dostopen z avtomobilom in je tako popolna ideja za kakšen nedeljski izlet. Ponuja krasne razglede na Vipavsko dolino, ob lepem dnevu pa se vidi vse do Tržaškega zaliva.
V centru burje sta bila tokrat Ranger Stormtrak in Wolftrak. Dva modela Rangerja, ki sta nadgradnji že znanih izvedenk – XLT in Wildtrak. Vsaka je posebna na svoj način in tako privabi povsem različne skupine kupcev. To nikakor ne pomeni, da ostalih izvedenk ni moč dobiti, Ford je tako le razširil svojo ponudbo.
Stormtraka boste najlažje prepoznali po njegovi posebni rdeči barvi ter črni sprednji maski z rdečimi elementi, ki malce spominja na tisto pri Mustangu GT. Da je barvna kombinacija res v stilu so v črni barvi tudi ohišja vzvratnih ogledal, kljuke, posebna 18 palčna platišča in zadnji odbijač. Če gre pri temu le za šminko pa so poskrbeli za neverjetno praktičnost pri tovornem prostoru. Tam je električni pomični rolo, ki ga lahko upravljate s pritiskom na gumb pri vozniku ali zadaj na levi stranici tovornega prostora.
Čeprav je Stormtrak nadgradnja Wildtraka, imata oba povsem enake varnostne in multimedijske sisteme. Na račun udobja nimam prav nobene slabe besede, saj je za voznika, sovoznika in zadnje potnike res dobro poskrbljeno. Že preverjeni SYNC3 omogoča enostavno povezljivost s sistemoma Android Auto in Apple Car Play. Gretje sedežev je kot naročeno za hladne zimske dni, še posebej ko burja na Nanosu pokaže svojo pravo barvo. Pogrešala sva le ogrevan volanski obroč, na katerega sva se pri Fordih že res navadila. Se pa lahko pohvali s čudovito izbranimi materiali sedežev. Ti so v kombinaciji usnja in alkantare z rdečimi šivi, ki lepo dopolnijo njegovo notranjost s temnim stropom.
Pri Wolftraku je zgodba malce drugačna. Gre za nadgradnjo paketa XLT, ki je sicer pozicioniran dva razreda nižje od Wildtraka. Že pri zunanjih elementih lahko opazimo, da gre za bolj robustno verzijo Rangerja. Vsi elementi, ki so bili pri Stormtraku v črni barvi, so pri Wolftraku matirani. Na stranicah tovornega prostora ima tudi dolg cevni okvir, ki ga naredi drugačnega. Unikatna platišča so za en palec manjša kot pri bolj civilizirani različici Stormtrak. Tudi zadnjega roloja nima, tovorni prostor pa ima namesto obloge »spray in« zaščito.
V notranjosti so materiali malce bolj zadržani in se mu vidi, da je mogoče naravnan bolj delovno. Armaturna plošča in sedeži niso usnjeni ampak iz blaga, ni pa prikrajšan na področju udobja in multimedije. Voznik in sovoznik se bosta prav tako lahko razvajala z gretjem sedežev.
Obe izvedenki Rangerja zasijeta na področju vožnje in premagovanju ovir, ki jih avtomobili na prednji in zadnji pogon enostavno ne zmorejo. Ravno zaradi tega, nama vedno zasijejo oči, ko zaslišiva, da naju čaka kakšen test Rangerja. Domišljija nama ponori in idej enostavno ne zmanjka. Kljub temu, da posebnih voznih profilov nima, lahko rečem, da je v »osnovnem« gnan na zadnji par koles, stikalo pa omogoča tudi preklo na štirikolesni pogon v nizkem ali visokem prestavnem razmerju. Oba sta opremljena z elektronskim zaklepom zadnjega diferenciala in sistemom za nadzor spusta (HDC). Premagovanje strmih makadamskih, blatnih ali zasneženih klancev je tako mala mal’ca.
Poganja ju 2-litrski dizelski EcoBlue motor, ki je pri Wolftraku malenkostno šibkejši in sicer s 170 KM, Stormtrak, pa če smo povsem natančni z 213 konjskimi močmi. Oba testna primerka sta bila opremljena z 10-stopenjskim avtomatskim menjalnikom, medtem ko lahko Wolftraka dobite tudi s 6-stopenjskim ročnim. Menim, da je avtomatski menjalnik najboljša izbira, saj svojo nalogo opravi res dobro. Prav pri nobenem od njiju se ne čuti kakšne podhranjenosti in sta primerna za izzive številnih podjetnikov ali družin. Pohvalita se lahko z udobno in pregledno vožnjo. Visok sedalni položaj je res izjemna prednost takega tipa avtomobila, no ja »poltovornjaka«.
Če bi se že moral odločiti za enega, bi potem sam najbrž izbral Wolftraka, ker že na prvi pogled deluje bolj robustno in avanturistično. Čeprav je po zmogljivostih Stormtrak povsem enak vseeno deluje malce bolj meščansko in našminkano. Zaradi same velikosti je potrebno nekaj navajanja, je pa tudi res, da se na bolj ozkih cestah raje umakne tisti, ki ti pride nasproti. Velikost je na trenutke res zastrašujoča.
Besedilo: Primož Makuc
Fotografije: Andraž Martinšek
